Joe&Luca ni le firma.
Ta znamka nosi v sebi toliko imen, zgodb in predvsem poklicev, ki v Sloveniji počasi izumirajo. Zato je za nas pomembno, da spoznaš vse te roke in obraze, njihove skrbi, veščine, in želje, ki že desetletja rišejo nasmehe na ženske obraze.
Vsi ti tekstilci so del izročila belokranjske konfekcije, ki je iz pepela nekdanjih velikanov znova zrasla v prepoznavne lokalne znamke. Te so danes znova pred veliko preizkušnjo.
Kot prve v seriji intervjujev se predstavljata naši modelarki, Monika (levo) in Petra.
9 minutno branje
"Vsaka najprej pove, kaj ji ne paše ...."
Povejta mi, prosim, kaj sploh počne modelarka?
Monika: Me smo vmesni člen med oblikovalko in krojilko. Ko dobimo šefičino skico, na primer tunike, po njej naredimo kroj in nato vzorec. Tega pomeri ena od naših sodelavk, ki nosi številko 40. Naše kolegice potem iskreno povedo svoje mnenje, ko vidijo izdelek na njej. Vsaka pove, ali ji pristaja, kaj ji ne paše, kaj ji ustreza in podobno. Če je vzorec potrjen, ga razmnožimo v ostale velikosti in pripravimo krojno sliko, ki gre nato v krojilnico na krojenje. Če ne, ga zavržemo in začnemo znova.
Kako se sploh pride do kroja?
Petra: Najprej naša šefica in oblikovalka Vesna prenese zamisel na papir. Nato me izrišemo krojne dele v eni velikosti ter jih nalepimo na črno modelarsko tablo. Tam se poslikajo in prenesejo v računalniški program, v katerem se pripravi digitalen načrt.
Pred pojavom programov so se kroji shranjevali ročno. Spomnim se debelih map z listi, iz katerih smo črpale navdih za nove modele. Računalnik nam je življenje precej olajšal.
M: Pomembno je tudi, da se za vsak material izdela ločen kroj. Kroj tunike iz singla (92% bombaž, 8% elastan) ali iz prevešanke (95% bombaž, 5% elastan) ne sme biti enak, ker se vsako blago pri nadaljnjem krojenju in nošenju obnaša drugače.
"Delo nosim tudi domov ..."
Katera je najpomembnejša veščina modelarke?
M: Vsekakor potrpežljivost, doslednost in natančnost. Če narediš drobno napako, lahko z njo uničiš serijo več sto kosov.
Je to stresno delo?
P: Zna biti zelo naporno. Vsakodnevno si odgovoren za par tisoč evrov blaga in dela, zato, paziš, da bo vse potekalo tako, kot mora. Ko se kaj zalomi, sproti rešimo, kolikor se da.
Delo pogosto nosim tudi domov, ne ostane samo v službi. Včasih imam doma preblisk: ali sem vse prav naredila? Zjutraj potem takoj preverim, ali je prav narisano. Ni tako preprosto, kot se sliši, da bi le pritisnil tipko in bi bilo vse narejeno.
“Učiteljica mi je rekla, da je blago kot testo ...."
Kaj se pa lahko zalomi?
M: Lahko manjka kakšen krojni del, pozabiš nastaviti, da pride element v paru, pa ti izreže le en del, ali pozabiš dodati zadnji šiv, kakšen cvik. Vse to vpliva na šiviljino delo, in vsaka moja napaka, tudi če je majhna, ji lahko precej zagreni življenje.
P: Ogromno je dejavnikov. Na primer, med stotimi zadrgami iz iste vrečke so lahko tri za centimeter krajše. To potem opazi šivilja, ki napako javi nazaj k nam.
M: Tudi krčenje materialov je pomembno vprašanje. Vsako balo blaga preverimo tako, da odrežemo košček, ga izmerimo, operemo in še enkrat izmerimo, da vidimo, koliko se je skrčil. Vsaka je namreč poglavje zase, tudi če gre za isti tip in specifikacijo.
P: Vse je v zraku, in vse te lahko preseneti. Na nekatere stvari ne moreš vplivati, dokler niso na krojilni mizi. V šoli mi je učiteljica rekla, da je blago kot testo, kot živa stvar. In imela je prav.
“Najlepše je, ko vidiš, da se artikel razproda in ga moramo ponavljati..”
Naši kroji so unikatni, kar pomeni, da imajo veliko dodatkov. A to zaplete proces?
P: Naši kroji so res zapleteni, zato moraš biti pozoren na vse.
M: Včasih se mešajo po štiri vrste blaga, mreža, skaj, til, poliester. Vsako se razteguje po svoje, zato moraš paziti, da jih ne označiš narobe, ker jih drugače lahko naša Mirjana, krojilka, napačno skroji. Vse mora biti natančno zapisano in oštevilčeno na vsakem listu. Rade bi, da je kolegicam za nami čim bolj enostavno delo.
Monika, ti si pri nas eno leto. Kako dolgo si pa ti, Petra, že z nami?
P: Sedemnajst let.
Se je v tem času Joe&Luca kroj spremenil?
P: Da, vsake toliko se je kaj spremenilo. Na začetku smo imeli bolj klasične majice in tunike, potem smo dodajali nove kroje, modernejše, in se je prijelo.
Kdaj ste začele tvegati?
P: Okrog leta 2008, ko sem prišla kot prva modelarka. Vesna je imela že prej krasne modele, a bolj klasične. Potem pa sva začeli skupaj eksperimentirati.
In kakšen je bil občutek, ko se je novejši dizajn prijel?
P: Super. Najlepše je, ko vidiš, da se artikel razproda in ga moramo ponavljati. To je res najlepši občutek.
M: Res je. To je pravo zadovoljstvo, ko se pokaže, da je celotna ekipa dobro opravila delo. Trudimo se za vsak kos, ampak eni gredo, drugi pač ne.
Kako pa se počutita glede tistih, ki se ne prodajajo?
P: Takrat ti je kar hudo. Včasih je kroj podoben prejšnjemu, isti material, in se vprašaš, zakaj. Ampak večinoma ne najdemo odgovora in moramo živeti s tem, da preprosto ni padel v oko. Tudi cena je velik dejavnik, čeprav zanjo jamčimo s kakovostjo.
Dasta v izdelek tudi delček sebe?
P: Seveda. Ko šefica nariše skico, nato skupaj ustvarimo vzorec. Pogosto dodamo nove elemente, vsaka nekaj svojega. Kombiniramo, sestavljamo, da bo drugače od prejšnjega in da se ne ponavlja.
M: Vedno iščeš nekaj, kar bo izboljšalo izdelek, da bo lažje, hkrati pa tudi nekaj novega.
Petra, si se vedno rada ukvarjala z modo?
P: Ne ravno. Je pa mama vedno nekaj šivala, tako da sva ji s sestro pomagali.
Zakaj si se potem odločila za ta študij?
P: Takrat so bile v Metliki tri velike tekstilne tovarne: Beti, Komet in Novoteks, in služba je bila skoraj zagotovljena. Ampak ko sem leta 2002 končala šolo, se je že vse zapiralo (smeh).
Si imela rezervni načrt?
P: Ne. Če me ne bi bilo tukaj, bi pač našla kaj drugega. Nisem preveč razmišljala o tem. Življenje te odnese, kamor te pač odnese, nikoli ne veš, kje boš jutri.
Kaj pa ti, Monika?
M: Ko sem nedavno ostala brez službe, sem se spraševala, kaj bi delala, če ne bi tega, pa si nisem znala odgovoriti. Od malega sem rada šivala, najprej svojim lutkam.
Prvič sem držala škarje pri štirih letih, ko je mama šivala zavese, jaz pa sem jih z druge strani rezala. To mi je še dolgo očitala (smeh).
“Robot pri naših krojih nima možnosti. Tako so kompleksni!"
Kakšna je po vama prihodnost slovenske konfekcije?
P: Tekstilne šole ni že dvajset let in z Moniko sva bili med zadnjimi generacijami. Skoraj nobena od najinih sošolk ne dela več v stroki, saj vse so šle za boljšo plačo, problem so bile tudi norme. Bojim se, da šivilj kmalu ne bo več, saj ni več niti našega kadra niti tujega. Upam pa, da se ta strah ne uresniči.
M: Šiviljstvo se premalo ceni. Morda bi se morali slovenski tekstilci bolj povezati in skupaj ustanoviti novo tekstilno šolo, ker je zdaj vse na mrtvi točki.
P: Ne razumem, zakaj tekstil ne bi bil bolj cenjen, saj smo vsi oblečeni, vsak dan, ves dan. Odkar pomnim je bil ta zapostavljen. In kdo se bo odločil za tekstilno šolo, tudi če bi ta obstajala? Ko kupuješ cunjice za nekaj evrov, se vprašaš, kdo bo še šival za tak denar. Nihče pa ne pomisli, s čim vse je prepojeno to uvoženo blago, ki ga nosimo.
Toliko strojev imamo, novo krojilno opremo, ogromno znanja, a brez šivilj ni nič.
M: Na internetu sem videla, da na Kitajskem že šivajo z roboti, a to je draga zadeva.
P: Ampak mislim, da robot pri naših krojih nima možnosti, ker so tako kompleksni (smeh). Vsak material živi po svoje in se giblje po svoje. Človeški faktor je zato pri nas nezamenljiv.
Naslednjič bodo na vrsti naše šivilje.
Se beremo – kmalu.
Ekipa Joe&Luca
Pozdravljeni, vesela sem, da ste predstavili poklic modelarji. Skoraj 20 let sem to delo opravljala tudi sama. Delo je lepo, ampak zelo stresno in odgovorno.
Upam, da pride čas, ko bo delo v šiviljstvo spet cenjeno.
Želim vam veliko uspehov pri vašem delu.
Pozdravljeni,
tudi mi upamo, da se bodo našle pragmatične rešitve.
Hvala, da ste z nami.
Jože
Joe&Luca