11 minutno branje
"Srečna sem, ker sem jo imela v življenju."
Vem, da govoriš italijansko, omenila si tudi, da si po srednji šoli razmišljala o selitvi tja. Kaj je ta naveza z Italijo?
Ko sem živela v begunskem centru v Škofji Loki, sem v Italijo hodila na počitnice. Tam je živela gospa, ki nas je kot prostovoljka Croce Rossa Italiana (Rdeči križ Italija) obiskovala v begunskem centru, kamor so nam s konvoji vozili pomoč.
Vsake počitnice smo teden dni spali pri različnih italijanskih družinah.
Jaz sem bila večinoma pri Marieli. Ona je moja druga mama, oseba, ki je zelo vplivala na moje življenje, moja zvezda vodnica in moj idol.
Marca je umrla za rakom.
Poznam ogromno dobrih ljudi, ampak ona je najboljša oseba, ki sem jo kadarkoli spoznala, po srcu, dobroti, razumevanju.
Kaj jo dela tako posebno?
Ker je bila pravična. Obožujem nesebične, pravične ljudi. Do mene ji je bilo dejansko mar.
To je povedala, pokazala, naredila. Bila je dosledna. Ne samo zame, tudi za druge okoli.
Takšna sem si želela in si želim biti.
Ko sem videla, kakšen odnos ima do moža, otrok, drugih ljudi, sem si rekla, da si tudi jaz želim tako živeti.
Majhni Saneli je pokazala, kako naj bi izgledal zdrav, ljubeč odnos. Kasneje je bila moja poročna priča.
Srečna sem, ker sem jo imela v življenju.
Močno me spominja nate.
Ujele sva se.
Še posebej v največjem begunskem valu leta 2015.
Šla sem v Brežice z Rdečim križem in sem bila tako izven sebe, ko sem opazila dvojčici, begunki, ki sta jokali na pločniku. Nista vedeli, kje bosta jutri, bili sta lačni … Mene je to čisto zabilo. Stiska in trpljenje me nasploh prizadaneta, hitro postanem empatična, ni mi vseeno.
Takrat sem poklicala Marielo in ji razložila svojo situacijo. Ona mi je odgovorila: “Veš, da me spominjaš na nekoga.” Vedela sem, o kom govori (orosijo se ji oči).
Bilo mi je točno tako, kot je bilo takrat njej z mano v Škofji Loki.
“Odločila se je, da mi bo pomagala, da ne bo nemo stala in gledala. In če je pomagala le meni, je to neskončno boljše kot, če ne bi pomagala nobeni.”
In kje človek najde moč v takih trenutkih? Ko grem obiskat bolne, hrome v domu starejših, se počutim nesposobnega, kot bedak, ker jim nimam s čim pomagati.
Ampak jim pomagaš že s tem, da si tam.
Ti si se počutila podobno? Brezpomočno?
Točno tako.
In če se je Mariela tako počutila, kako ti je lahko kljub temu pomagala?
Ker se je odločila, da mi bo pomagala, da ne bo nemo stala in gledala. In če je pomagala le meni, je to neskončno boljše kot, če ne bi pomagala nobeni. Tako jaz razmišljam: bolje enemu kot nobenemu.
Jaz se dostikrat obremenjujem s vprašanjem “kako naj pomagam?” in potem ne pomagam.
Saj jaz tudi.
Kaj je potem ta faktor, ki prevlada?
Da se ne obremenjuješ s količino pomoči, ampak da pomagaš le toliko, kolikor trenutno lahko. Če se obremenjujemo z občutkom krivde, ker ne moremo rešiti vseh, ne moremo zares pomagati niti enemu.
Zavedam se, da lahko naredim le toliko, kolikor je v moji moči. Če ne, lahko hitro padeš v začaran krog in si nevede slabe volje po nepotrebnem.
Jaz sem se, na primer, obremenjevala s tem, kako bi pomagala brezdomcem. Sobo za en mesec jim lahko daš, lahko jih naučiš veščin, ampak kako jim dopovedati, da so vredni dostojnega, normalnega življenja?
Samo te osnove morajo osvojiti: iti moraš v službo, da imaš stanovanje, hrano, in potem je vse v redu.
Ampak nekateri tega nočejo, imajo svoj način življenja, ‘free spirit’ ali karkoli že. Zato se zdaj ne obremenjujem več s tem, da ne morem pomagati vsem na enak način, ampak pomagam tam, kjer lahko.
“Ko pride do nesporazuma, ko vidim, da stvar ni bila sprejeta na pravi način, ne čakam dolgo.”
Kaj pa odnosi z bližnjimi? Si tudi tu tako odločna?
Tu ne pustim, da se stvari predolgo vlečejo, ker me lahko hitro zamaje v neko apatijo in odnos začne počasi umirati.
Ko pride do nesporazuma, ko vidim, da stvar ni bila sprejeta na pravi način, ne čakam dolgo, počakam na pravi trenutek in rečem: “Dajmo to skomunicirat, kaj te je zmotilo, kako si to razumela, jaz sem to rekla zato in zato.”
Pa četudi ostaneva na koncu vsaka na svojem bregu, nič ni narobe z nasprotnimi mnenji. Še vedno rečem: “Rada te imam. In vem, da znam biti preveč dramatična.”
Potem priznaš napake?
Jaz imam rada, ko me ljudje naučijo nekaj novega. Ni mi kul, če živim v napačnem prepričanju. Moje lastne izkušnje niso nujno najboljše, tudi če nekaj delam že 5 let. Če mi kritiko skomuniciraš na normalen način, bom razumela.
Torej imaš rada kritiko?
Tudi. Zelo.
Jo potrebuješ?
Da. Malo zaboli na začetku, ampak že naslednji trenutek si rečem: “Ja, saj je res.”
Seveda je odvisno, kdo daje kritiko. Treba je ločiti, ali je kritika na mestu in od prave osebe. Če začutim, da je na mestu, se potrudim to popraviti. Bolje to, kot pa da živim v prepričanju, da je vse v redu.
“Kar se tiče družine in našega življenja, povem svoje mnenje, ampak na koncu je tako, kot on reče.”
Škoda, da moža ni tukaj. Zanimivo bi bilo videti, ali bi obračal z očmi (smeh).
On bi se z večino strinjal, ker je vse to že slišal, revež. Sanel je redkobeseden, jaz pa gostobesedna.
Ampak, če kaj, jaz poznam vlogo moškega in ženske v gospodinjstvu in mislim, da imava to čisto tradicionalno razporejeno. Čeprav izgleda, kot da jaz vse nadzorujem in govorim namesto njega, je na koncu dneva on tisti, ki se odloči, ali bo nekaj storil ali ne.
Res izgleda, kot da ga s svojim mnenjem preglasiš.
Jaz lahko zraven čivkam, kolikor hočem, še vedno je on v mojih očeh alfa. Kar se tiče družine in našega življenja, povem svoje mnenje, ampak na koncu je tako, kot on reče. Nekdo mora biti komanda.
Ampak to ni stara šola v smislu “molči, žena.” Daleč od tega. Bogu hvala, je moj Salkan lepa mešanica slovenskih in bosanskih običajev, najboljše iz obeh svetov.
Tudi kar se tiče vzgoje otrok, nisva imela težav; oba sva malo bolj moderna. V vsem tem se ujemava.
On je razumevajoč, in četudi imava dve hčerki, mi ni treba posebej razlagati “ženskih” zadev in kako drugače funkcioniramo. On razume, tudi če je moški.
Potem si še vedno zaljubljena?
Sem. Jaz se nisem kar tako odločila za zakon. Če ne bi mislila resno, se ne bi poročila. Meni je družina sveta, to mi je zelo pomembno.
Glede tega sem zelo tradicionalna. Jaz sem zvest človek, in veliko mi pomeni, da je druga oseba iskrena. Prvo je ta osnova, potem vse ostalo. Če to štima, potem štima vse ostalo.
Všeč mi je, da se lahko pogovarjam o vsem, da ni tabu tem, ki bi jih morala obdržati zase. Ne rabim premlevati, kako mu bom nekaj povedala, lahko mu povem takoj, tako kot je.
Ampak to pride s časom, ko nekoga sprejmeš in dojameš, ko razumeš, da je partner podpora in da se besede in dejanja ujemajo.
Kako pa ti poskrbiš zase?
Dajem se na prvo mesto. Najprej se moram napojiti jaz, da lahko napajam druge. Ko sem zadovoljna, hvaležna, sem lahko na voljo drugim, in verjemi, da vsi vedno nekaj rabijo od mene.
Ne oziram se na očeta, mamo, brate, pomagam jim, kolikor jim lahko. Ne bom si pa pustila trpeti, da bi lahko drugi užival. To se ni nikoli izšlo.
Kdor rabi pomoč, mu prva pomagam. Ampak do meje, dokler sebi ne škodujem. Ne dam več svojega zdravja za druge. In za to se več ne opravičujem nikomur.
Ironično je, da mi je že veliko ljudi, ki se neverjetno razdajajo za druge, reklo: “Najprej jaz, potem drugi.”
Očitno je res nekaj na tem.
Če prevrtiva malo nazaj, pred osmimi leti si še prodajala čevlje, zdaj si osebna trenerka. Kako se je to zgodilo?
Golo trženje me ni izpolnjevalo. Biti trgovka je častno delo, ampak družbi sem hotela dajati nazaj na način, ki bi bil zame pomemben.
In ko sem zaradi stečaja firme ostala brez službe, sem si rekla, da ne bom iskala nove, dokler se ne odločim, kaj hočem v življenju zares početi. Na začetku sem vedela le, da želim pomagati ljudem.
V tej tvegani odločitvi mi je bilo najbolj pomembno, da se pogovorim z možem, saj svoje želje nisem želela postaviti nad družino.
Neznansko sem mu hvaležna, ker me je pri tem podprl, ne samo z besedami, ampak tudi s tem, da je za čas iskanja dela nase prevzel vse družinske finance.
“Mislim, da imajo ženske več vlog in jim je veliko težje v tem življenju. Zaradi tega je nujno, da imamo nek ventil za stres.”
Kaj te je prepričalo za trenerstvo? Kot mi je znano, nisi bila nikoli povezana s športom.
Zamisel, da bi pričela z vodeno vadbo je prišla spontano. Med brezposelnostjo sem začela trenirati sama in opazila sem, da sem čez dan funkcionirala boljše. Začutila sem, da je to to in ta občutek sem želela deliti naprej.
Res je, nihče me prej ni poznal kot športnico, zato sem morala začeti le s parimi prijateljicami.
Korakala sem počasi. Nisem točno vedela, kam grem. Zdaj imam okrog 60 članic.
Začela si z boksom za ženske. Zakaj?
Boks te dela močnejšo, ne samo fizično, ampak tudi psihično. Ko si tam, ne misliš na nič drugega, zato daš lahko ven ves stres.
Ker sem sama ženska, jih razumem. Mislim, da imajo ženske več vlog in jim je veliko težje v tem življenju. Zaradi tega je nujno, da imamo nek ventil za stres. Menim, da so ženske neverjetne, a to ne pomeni, da moški niste fenomenalni (smeh).
Kako gledaš na konkurenco?
Rada imam konkurenco in hvala Bogu, da je več ponudnikov. Le tako rastemo. Stranka se tako lahko sama odloči, kateri trener ji energijsko najbolj ustreza. Ko pride k meni moški, ki bi rad bodibildal, ga rajši pošljem v fitnes k sosedu.
Res mi je hudo, če kdo propade.
Pri tebi vidim, da spodbujaš druge.
Ker vsi imajo potencial. Vsaka ženska ima neke nevidne moči. Včasih me začetnica preseneti, ko brcne nogo nad glavo, medtem ko druge komaj do trebuha: “Pa kje, ženska božja, od kod to?”
To mi samo potrjuje, da smo vsi posebni.
“Pomembno mi je, da jim rečem, da to zmorejo. In ko mi verjamejo, res zmorejo. Potem to tudi pokažejo na treningu.”
Potrditev drugih je pomembna, saj ti pogosto bolje prepoznajo naše talente kot mi sami. In ti jih vidiš.
Ja, ker mi je fajn delati z ljudmi. Pomembno mi je, da jim rečem, da to zmorejo. In ko mi verjamejo, res zmorejo. Potem to tudi pokažejo na treningu.
Njihov uspeh je moj uspeh, in meni je to dovolj.
Zakaj privoščiš drugim? Ne čutiš, da moraš biti boljša od drugih?
Ker mi je to pomembno.
Tudi pri tekmovanjih nimam močne volje, da nekoga premagam v ringu samo zato, da zmagam. Kot del ekipe, da, to je druga stvar.
Ampak jaz sama? Kaj bi s tem dokazala svetu? Da sem tisti trenutek boljša od drugega?
“S kom naj se primerjam? Nihče nima istega izhodišča kot jaz, vsak razmišlja drugače, naši življenjski dogodki so popolnoma drugačni.”
Zakaj misliš, da nimaš tega?
Ne vem, res ne razumem. Mogoče zato, ker sem zadovoljna sama s sabo in vem, da lažna zmaga ne pomeni nič. Komu in kaj bi sploh dokazovala?
Pomembno je, da se potrudiš in daš tisti trenutek vse od sebe. In to je to, kar šteje.
Jaz imam občutek, da če nisi boljši od drugih, potem nima smisla tekmovati.
A res? Iz kje to izhaja? Jaz tega ne razumem. Vem, da sem na najboljšem mestu, kjer sem, ker sem se takrat odločila po najboljših močeh.
Vsaka knjiga o samopomoči tako pravi. Kako pa to živeti?
S kom naj se primerjam? Nihče nima istega izhodišča kot jaz, vsak razmišlja drugače, naši življenjski dogodki so popolnoma drugačni.
Z nikomer se zares ne morem primerjati.
Je to posledica odločitve begunske deklice?
Mogoče. Ampak jaz sem vedno bila taka.
Veš, kako sem se spopadala z zavistjo? Rekla sem si, da oseba, ki sem ji nevoščljiva ni tako pomembna. Bolj važno je čustvo samo.
Ko sem bila za sekundo nevoščljiva prijateljici, sem morala intervenirati in si postaviti par pomembnih vprašanj:
“Zakaj se tako počutim? Ali bi zamenjala najini življenji? Ali bi res ves svoj prosti čas namenila doseganju cilja osebe, ki ji zavidam?”
Vsak odgovor je bil jasen “ne.”
Treba je upoštevati vse aspekte človeka, celotno zgodbo, s plusi in minusi. Problem je, da pozabljamo, da je še tako “popolna” oseba le človek, tako kot jaz.
Ampak nekdo ima lahko kljub vsemu veliko več od tebe.
Aha, bravo zanj. Verjetno nima istih izkušenj.
In verjetno, če bi se dovolj dolgo pogovarjala, bi mi na neki točki pojamral, da ni v celoti zadovoljen s svojim življenjem.
Naj bo druga oseba še tako bogata, lepa, popolna, mogoče bi v nekaterih pogledih začela občudovati prav mene.
To se mi je že velikokrat zgodilo, še posebej pri ženskah, ki so na prvi pogled izgledale ‘oh in sploh.’
Meni je pomembno, da sem jaz zadovoljna. Da vem, da sem na pravi poti v tem življenju.
Vse, kar sem si želela, imam. In če ima katera več od mene, si rečem, da bom imela tudi jaz toliko, ko si bom to ustvarila sama.
14.9.2024, Jože Slobodnik za Joe&Luca
