Mateja in Ivana sta naši zadnji dve šivilji, ki šivata na sedežu znamke. Ostale šivilje prihajajo iz cele Slovenije in delajo na svojem domu (če si zainteresirana za sodelovanje, nam piši).
Sta zadnja generacija slavne Betijine šole in naši najstarejši delavki – po stažu.
Rečemo lahko, da sta gledali majhno vaško proizvodnjo rasti v prepoznavno slovensko znamko z oboževalkami po vsej državi.
V pogovoru sta, kot običajno, brez dlake na jeziku. Pogosto prav tisti, ki dajejo vse od sebe, spregovorijo najbolj odkrito. Vsem nam mlajšim kažeta, da firma ni le ime, temveč ekipa, v kateri je pomemben vsak člen. Z gotovostjo lahko rečemo, da takšnih šivilj več ne delajo.
12 minutno branje
"Šiviljstvo mi ni bila prva izbira."
Mateja in Ivana, kako dolgo sta že pri nas?
Mateja: Sem druga najstarejša po stažu, prišla sem leta 2003. Pred Joe&Luca sem zamenjala tri belokranjske konfekcije, ker so šle vse v stečaj.
Ivana: Z Matejo sva bili sošolki v šiviljski šoli Beti, ampak k Vesni sem prišla že v sredini 90-ih in se zaposlila v tedanji Konfekciji Vesna, ki je propadla. Šefica je kmalu zatem odprla novo podjetje – sedanji Joe&Luca. Danes sem pri njej že 30 let.
Zakaj sta se odločile za šiviljstvo?
M: Ni bila ravno prva izbira. V tistih časih so na to precej vplivali starši in šola. Nihče te ni vprašal, kaj si res želiš. Psiholog je pogledal ocene in če niso bile same petice, je predlagal poklic, ki ga je v tistem trenutku manjkalo.
Takrat so nas množično rinili v šiviljstvo. Bila je garantirana služba, ker si imel ogromno izbire – Beti na metliški in hrvaški strani, pa Novoteks in Komet. Ponujali so tudi štipendije – za mojo mamo, ki je bila samohranilka, je to prevladalo. Ogromno so obljubljali. Če bi bile “pridne,” pa nam bi financirali tudi nadaljnje šolanje.
Ko sem se kasneje odločila, da bi se po končani srednji šiviljski izobraževala naprej, saj sva bili z Ivano prav dobri, so rekli, da trenutno ne rabijo mojstric, in me zato ne bi štipendirali. Morala pa sem vseeno oddelati 2 leti, da nisem rabila vračati štipendije. V tistih dveh letih pa sem spoznala moža in …
I: … In življenje gre v drugo smer (smeh). Meni je bil cilj delati v administraciji, v pisarni. Ampak mama se s tem ni strinjala. Rekla je, naj grem v metliški Beti. In sem jo vprašala, kje to je (smeh). Starši so imeli velik vpliv, sploh če je bila štipendija. Z Matejo sva šolo končali leta 1991, potem je metliško tekstilstvo še 10 let hiralo in vse obljube o garantirani službi so se končale v začetku novega tisočletja.
Šivilja mora znati uporabljati vsaj sedem mašin.
Kaj počne šivilja 8 ur? Popeljite nas skozi delovni dan.
M: Odvisno od artikla. Ko ga dobimo, se razporedimo po fazah, da gre čimprej ven. Izučene smo dovolj, da lahko vsaka dela na vsaki mašini. Šivilja dobi skrojene dele, ki jih pripravita krojača Mirjana in Zlatko. Na primer, majica je najpreprostejši artikel: Ivana sestavi eno ramo, jaz paspuliram, ona zategne drugo ramo, vstavi rokave, in majica je sestavljena.
I: Mi smo znani po kompleksnih tunikah, tako da se šivanje rado zavleče. Pa popravila so vmes. Praktično moramo znati uporabljati vse mašine, ker drugače ne steče: overlok, enoiglice, dvoiglice, cikcak, brzošivalna, paspulirka, kroše, nete, črte … Šivilja mora znati uporabljati vsaj sedem mašin.
M: Včasih ni bilo tako. V fabriki so te posedli na eno mašino in ženske so penzijo dočakale na največ dveh ali treh fazah. Normo so dosegale dosti lažje. Pri manjših firmah mora vsaka nadomestiti drugo, če ta zboli.
I: Pred 20 leti smo delale vse: krojile, pakirale, šivale, kuhale kavo, no, to še zdaj (smeh). Bile smo kot tavžentrože. Včasih se je delalo dva dni na teden po 12 ur in vsako soboto. Šivalo se je do 16h, do pol šestih pa zlagalo in odpremljalo pakete. Navadiš se.
M: Delo je razgibano, ker ne šivaš tisoč enakih artiklov, zato pa potrebuješ veliko, veliko potrpežljivosti. To te naučijo leta. Stroje smo se naučile popravljati same, ker mehanikov ni bilo, ali pa je bilo treba nanje čakati več dni. Pa vzameš šraufenciger, kladivce in probaš… veliko solz in smeha je bilo. Čez leta je nato prišel naš dragocen krojač in ‘deklica za vse’ Zlatko. Pravi, da je vsak zamenljiv, a ne vemo, kako bi danes brez njega.
“Če bi šivilja samo sedela in nič razmišljala, kakšni izdelki bi sploh prišli ven?"
Kaj je vajina priljubljena mašina?
M: Dvoiglica je bolj Ivanina faza, brzošivalna bolj moja, a se ne tresemo, če se moramo zamenjati za kakšen dan, dva.
Kaj je šiviljin največji izziv?
M: Ko me je mama vpisala na tekstilno šolo, je mislila, da šivilja samo sedi na toplem. Še danes si marsikdo misli, kaj pa sploh delajo šivilje.
I: Usedi se ob 6h in samo sedi do 14h. Treba je kar nekaj znati. Če bi šivilja samo sedela in nič razmišljala, kakšni izdelki bi sploh prišli ven? Poznati moramo vsak material, da lahko nanj prilagoditi mašino. Drugače končni izdelek ne izpade privlačen. Poglej mojo tuniko. Če ta ne bi bila lepo sešita, bi še laik takoj opazil. Ni je enostavno dobro sešiti.
Pri nas imaš 100 in 1 material, zato zna biti zanimivo (smeh). Ne moreš primerjati majice iz singla in jakne iz preštepanke. Pri slednji se morajo šivi popolnoma ujemati, polzi ti, materijal ni kompakten. Artikel moraš znati razstaviti in nazaj sestaviti točno enako. In to tisočkrat ponoviš.
M: Ni samo da primeš in vržeš pod mašino. Večkrat na mesec sešijemo tuniko s petimi aplikacijami in šestimi barvnimi kombinacijami – in to zahteva veliko, veliko pozornosti.
“Vsi izzivi so nam danes kot 'dober dan'. "
Česa se veselite v dnevu?
I: Če se stroj ne pokvari (smeh). Vesel si, če delo gladko teče, če ni faze, ki ti običajno žre živce. Včasih moraš menjavati med dvemi, tremi različnimi materijali.
Izživciraš se, ko stroj ne paše na blago.
Na primer, če greš paspulirat viskozo ali bombaž, bo prvo raztegnilo 100%, bombaž pa ne. Moraš zamenjati iglo, paziti na raztegljivost šiva, da ne seka. Je pa največji užitek, ko vidiš artikel, ki si ga sešil, na ženski zunaj.
Šivilja mora imeti veliko potrpežljivosti. Včasih sestaviš 5, 6 komadov in še kar ni kot mora biti. Še posebej zabavno je pri malih serijah, ker je vsaka šola zase.
M: Ampak vsi te izzivi so nam danes kot “dober dan.” Z leti prideš do prakse.
Kaj naredi eno tuniko bolj ali manj kvalitetno?
I: Najprej mora lepo izgledati, da ti v oko pade. Nato pa pride na vrsto blago in notranji šivi – to verjetno vidijo samo šivilje. Na primer, ko pridemo v trgovino z oblačili, najprej pogledamo šive, otipamo materijal … Temu se reče profesionalna deformacija (smeh).
Na srečo si lahko pri nas vzamemo 2 kosa na mesec in kvaliteto testiramo na sebi, tako da niti ne rabim nakupovati pri drugih.
Kje vidite slovensko konfekcijo čez 20 let?
I: Niti danes se nam ne piše dobro. Šivilj praktično več ni, ker se punce ne odločajo za to šolo.
Ker ni šole ali ker ni več šolarjev?
M: Iskreno, v Črnomlju so želeli odpreti to smer, a ni bilo niti enega vpisa. Mladi se danes ne vpisujejo na srednjo tekstilno, ker je zanje plačilo premajhno. Sicer pa je bilo tekstilstvo od nekdaj po priljubljenosti nekje zadaj.
Roboti za šivanje že obstajajo. Kako bi se to obneslo pri nas?
M: Možno, da bi prišli prav za nekatere faze, ne pa za vse. Pred desetletji v moji prejšnji firmi smo imeli stroj, ki je na polo majice sam šival žepe. Tam je šlo, ker je bila količina ogromna. Pri nas bi bilo težje, ker imamo majhne serije, polno aplikacij in dva ali več različnih materijalov na enem artiklu. Zaenkrat smo šivilje še nujne – vsaj pri nas.
“Vsak prodan artikel je nagrada za naše delo!"
Kako se je Joe&Luca spremenil v zadnjih letih?
I: V prejšnji Vesnini firmi, Konfekcija Vesna, ki se je zaprla konec 90-ih, smo šivale čisto navadne majice, hlače na zvon, pižame, spodnje majice … Naša moda je danes totalno drugačna. Zadnjih 10 let je Vesna obrnila ploščo, začela riskirati z novimi dizajni. Vsako leto bolj.
M: Vsako sezono se vidi razlika – kroji so zahtevnejši in lepši. Konkurenčni smo tujim znamkam. Ko gremo po tujih trgovinah, z oblačili za našo generacijo, najdeš pri njih skoraj vse, kar šivamo tudi me. Ampak pri nas veš, da je sešito doma in z dobrim blagom. Ženske, ki jih poznam bodo rajši kupile našo majčko kot pri tuji konkurenci zvenečih imen.
Zakaj slovenska šivilja sešije kvalitetnejši artikel od azijske kolegice?
M: Me damo vse od sebe, trudimo se, da so šivi dobri, da stojijo kot morajo. Bangladešanke, Vietnamke najbrž nimajo časa za takšne kontrole, sigurno imajo večjo in lažjo normo, njihovi kosi so zato tudi cenejši.
I: Naš cilj je, da izgleda lepo in da se proda. V firmi, kjer je tisoč šivilj, se izgubi občutek za skupno dobro. Me smo rasle z Vesno. Ko sem prišla sem, nas je bilo pet, in skupaj smo počasi gradile podjetje. V tako majhnem kolektivu si lahko takoj videl učinek svojih rok. Vsak prodan artikel je bil nagrada za tvoje delo.
Torej se zavedate, da delate za ekipo?
I: Če komad ni dobro sešit, ga ne bi niti jaz kupila. Slaba recenzija potem pade na firmo, in firma smo mi vsi. Mogoče je to najin problem, ampak ni mi fajn, če damo nekaj od sebe, kar ni dobro narejeno. Smo zelo samokritične.
M: Izgleda, da smo še takšna generacija. Trudimo se za firmo. Ni le da prideš na šiht in čakaš, da bo ura 14. To se usidra v tebi. Mislim, da glede te skrbnosti izumiramo kot dinozavri (smeh).
Naslednjič bosta na vrsti naš krojač Zlatko in krojačica Mirjana.
Vse ste odlične in poklon. Že več deset let kupujem in nosim vaše izdelke, ker sem ljubiteljica tunik. Nekateri oblačilni kosi v moji omari so stari več kot 15 let, a pazim nanje in so še zdaj lepi. Večkrat me kdo vpraša, kje sem kupila določeno tuniko. Z veseljem jim odgovorim. Ker z leti postajam starejša, mi več ne odgovarjajo globji izrezi in si želim več ladijskih izrezov, višjih pri vratu, polpulijev, 3/4 rokavov, morda še kakšen stoječ ali ruski ovratnik, ker mojim letom bolj pristajajo. Prelepe ste vse, posebej dolgolasi manekenki. Ostanite take kot ste. Ohranite kvaliteto, prosim. Še naprej boste moja prva izbira in želim vam veliko zdravja, idej in delovnega zagona. Vas pozdravljam iz Ljubljane.
Pozdravljeni,
vaš komentar je našel častno mesto na šefičini mizi in služi kot navdih za nadaljnje drzno ustvarjanje.
Hvala, da ste z nami!
Jože
Joe&Luca