8 minutno branje
Sanela nikogar ne pusti ravnodušnega – nekatere zmoti, da ob sogovornici težko pridejo do besede, druge navduši njena energija.
Vsak pa hitro opazi, da vse kar pove, pove z jasnostjo izkušenj. In to kakšnih izkušenj.
Sanelina zgodba je le ena od mnogih zgodb begunskih družin, ki so v začetku devetdesetih v Beli krajini našle nov dom.
Takrat osemletna begunka iz Bosne je bežala sama z mlajšima bratoma in mamo v tujo državo. Danes je mama, žena, podjetnica in, kot pravi sama zase, bolj Slovenka kot Bosanka.
Njena otroška travma je ni zagrenila. Prav nasprotno, s svojim žarom in voljo do življenja prebuja in dviga vse okoli sebe.
Redkokdaj srečam tako pokončne ljudi, tako zahtevne do sebe, a hkrati tako nežne do drugih.
Odločitev. To je v pogovoru najpogosteje izrečena beseda in razlog, da je danes hvaležna za vse, tudi za tisto hudo.
Kot nekomu, ki zelo težko sprejema odločitve, mi njene misli še vedno odzvanjajo in vlivajo pogum. Zaradi njenega zgleda me je manj strah ločiti se od preobilja možnosti in narediti odločilen korak v tisto težjo, a pravo smer.
Upam, da se intervju dotakne tvojih najglobljih prepričanj o sebi in te za milimeter premakne v “da” ali “ne”, ki ju morebiti že dolgo premlevaš.
Pogovor teče na njeni verandi v okolici Črnomlja, črički opevajo soparen avgustovski večer, njen mož polira volvota, kure se sprehajajo po vrtu, radio polni še tisto malo tišine med težkimi vprašanji in hitrimi odgovori.
Če ne prevzameš odgovornosti, potem ne bo nič. To je težja pot, ampak vem, da je prava.
Sanela, ko si leta 1992 prišla v našo državo, si bila sama?
Ne, z mano sta bila mama in dva brata, eden star 4 leta, drugi 2 meseca. Oče je prišel leto kasneje.
Bila si najstarejša, stara 8 let. Si se čutila odgovorna zanje?
Sem, ja, precej. Ampak meni je bilo OK sodelovati, niso mi bili breme. Dokaj hitro sem razumela situacijo. Zavedala sem se, da je problem, da bežimo od doma, da smo sami brez očeta. Nisem težko sprejela, da moramo iti. Kolikor sem lahko, sem pomagala.
Si bila vedno tako odgovorna?
Mislim, da sem.
Jaz imam občutek, da je to tako prav, ker, če ne prevzameš odgovornosti, potem ne bo nič. Mogoče sem že takrat prvič zares prevzela vajeti. To je težja pot, ampak vem, da je prava.
Po moje je resnično prevzemanje odgovornosti najtežja stvar na svetu.
Ampak, ko se zaveš, da je to nujno, je vsakič lažje, vsakič lažje, vsakič lažje. in ko začneš pri 8 letih, to postane pri štiridesetih stvar navade. Zdaj mi je zaradi prejšnjih odločitev dosti lažje.
Kako je tvoja otroška izkušnja vplivala na sedanjo Sanelo?
Prej sem se naučila sprejeti odgovornost, postala sem bolj iznajdljiva, ker sem bila postavljena pred dejstvo “zdaj si tu in se znajdi.”.
Ko sem bila v najstniških letih, sem ugotovila, da nismo vsi štartali na enakem.
Zato sem ponosna na svojo izkušnjo, na vsak korak, tudi na slabe odločitve.
Drugače ne bi mogla narediti, kot sem, saj takrat boljše nisem poznala.
Si se počutila drugačno v osnovni šoli?
Ne, minilo je hitro, ampak mi je bilo težko.
Ocene?
Ne, tu sem hitro ulovila razliko, bila sem povprečna, 3 do 4.
Kaj pa?
V petem razredu so na nas gledali drugače. In nisem mogla razumeti zakaj, saj sem nismo prišli prostovoljno, ampak smo bili prisiljeni najti nov dom. Nismo prišli sem težave delat.
Kljub temu se nikoli nisem počutila nezaželeno, ker sem vedno pokazala zanimanje za ljudi in aktivnosti okoli sebe. Bila sem knjižni molj in vedno sem bila pohvaljena za svoje znanje. Slovenščino sem imela 3, a sem na koncu vseeno dobila pohvalo. Ne zaradi uspeha, ampak ker so opazili, da se trudim, da se zanimam, da kažem željo.
Nikoli se nisem počutila odrinjeno, vedno sem se nekako znašla.
Se pravi, sprejela si odgovornost za svoje stanje?
Tako (smeh).
Že prvič, ko sem se zavedala hudega na svetu, vem da sem rekla “jaz ne bom žrtev, jaz bom zmagovalka.” In pri tem sem bila vztrajna.
Kako danes gledaš na begunce, ki prihajajo v Slovenijo?
Ogromna razlika je med sprejemanjem tedanjih beguncev iz bivše države in zdajšnjih, ki ne govorijo niti podobnega jezika. Vera je tudi problem, ker je vedno prisoten strah, da se ne bodo mogli prilagoditi. To pa zato, ker se na splošno ljudje bojimo drugačnosti.
Mene osebno ne moti pri sočloveku nič, razen tega, ali je slab ali dober človek.
Pod slab mislim: sebičen, negativen, škodoželjen, nasilen, ipd.
Jaz ločim dve skupini: dober ali slab človek.
Kaj pomeni biti begunka?
Zame je bil to en velik vrtec. Pa ti povem zakaj. V begunskem centru v Škofji Loki so bila poletja polna zabave, olimpijade, športa. Nismo imeli vsi kolesa, ampak vem, da sem se naučila kolesariti pred begunskim centrom. Saj ne vem, koliko koles je bilo, eno ali več, ampak vem, da smo vsi prišli na vrsto.
Popoldneve smo preživeli skupaj, spali smo v eni sobi. Če bi vprašal moje starše, kako so oni to doživljali, bi ti povedali resnejšo verzijo.
Vedno, ko delim svojo zgodbo poudarim, da je to moja izkušnja in da ni enega dogodka, kjer bi dve osebi doživljali stvar na enak način. Drugačnemu otroku bi bila ista izkušnja lahko dosti težja.
Seveda je bilo veliko težkih trenutkov, ampak jaz se nikoli ne osredotočam na slabo.
V dnevu imam mogoče tri slabe stvari, ki se mi zgodijo, ampak jaz si bom ustvarila deset boljših. Dan bom zaključila z dobrimi stvarmi, ne s slabimi.
To je bilo od vedno tako?
Da. Ker sem se tako odločila.
Kdaj?
Dosti zgodaj. Že prvič, ko sem se zavedala hudega na svetu, vem da sem rekla “jaz ne bom žrtev, jaz bom zmagovalka.” In pri tem sem bila vztrajna.
Ni enega dogodka, na katerega bi se obesila in jamrala. Nisem bila lačna, nismo imeli najnovejših oblačil, a nas je zato oblačil Rdeči križ.
Nisem se dolgo oklepala tega groznega občutka pomanjkanja. Rekla sem si: “Nimamo za novo jakno. Aha, dobila bom novo iz Rdečega križa. Pa kaj.”
Nisi se primerjala z drugimi?
Mogoče bolj intenzivno v osnovni šoli. Ampak takrat itak nisi zadovoljen sam s sabo, greš skozi razvijanje osebnosti, ko te moti vse na sebi.
Sigurno pa me ni motilo, ko je kdo imel več od mene: “Zakaj ona ima, jaz pa ne…”
Ko bi začutila, da se v meni dviga zavist, bi se oklofutala: “Kaj je s tabo, izpade, kot da ji ne privoščiš.” Nikoli nisem pustila, da bi se to razvilo v jezo ali nevoščljivost do tistih, ki imajo več.
Vedno sem imela monologe sama s sabo in nisem dovolila, da bi me prevzelo, saj bi lahko hitro padla v “nisem dovolj dobra.” Tega si pa nisem dovolila.
Jaz in mož imava srečo, da sva slovenska Bosanca. Lahko si vzameva od vsakega nekaj malega, kar nama paše tisti moment.
Svoje korenine čutiš v Bosni?
Ko smo se leta 1995 pogovarjali, ali bi se vrnili, se je oče odločil, da bomo ostali tu.
Bilo nam je težje, ker smo do konca spali v begunskih centrih, ampak to je bila pametna odločitev.
V domači Derventi ni bilo podjetij, infrastruktura je bila porušena, hišo bi morali zgraditi na novo, ker so nam jo požgali. Bilo bi dosti manj možnosti, če bi se vrnili.
Jaz nisem vezana na Bosno. Vse kar se tiče BiH, mi je sicer domače, hrana, glasba, vibe.
Ampak jaz sem tu že 32 let, navadila sem se na slovenski stil in ta mi bolj paše.
Po koncu srednje sem razmišljala tudi o Italiji, ampak sem takrat ravno spoznala Sanela, mojega moža, in to je prevladalo.
V Beli krajini se počutiva doma, ker je tu mešanica vseh možnih prišlekov, ne le iz nedavne zgodovine, tudi iz stoletij nazaj. Tu si navijem muziko, obrnem čevapčiče, narava je neokrnjena, počutim se, kot da sem v Bosni.
Potem bi rekla, da si Slovenka?
Bolj kot Bosanka. Čeprav se mi začnejo guncat ramena, ko slišim njihovo muziko in so zraven čevapčiči.
Ampak Slovenija me bolj vleče. Tudi, če me vprašaš, kje bi živela po upokojitvi, jaz se ne vidim dol.
Kaj najbolj ceniš pri Slovencih?
Mah, ne vem, vi ste redoljubni in vztrajni, kot vojaki (smeh), taki trdi, fokusirani, to mi je ful všeč.
Kaj pa pri Bosancih?
Ta vročekrvnost. Vem, to je čisto kontra od prejšnjega odgovora. Slovenci so bolj vztrajni in imajo radi pravila, kar jih dela uspešne na dolgi rok, a se mi zdi, da so Bosanci bolj iznajdljivi.
Oni delujejo na način “bomo že, če ne danes, pa jutri”. In to je dobro, ko si želiš pavze od vsakodnevne naglice. Ampak, če hočeš uspeti, moraš imeti cilj.
Zato pa je takšna razlika med državama. Slovenci so dosti bolj urejeni, organizirani, in fokusirani, Bosanci so bolj hektični.
Je pa veliko Slovencev, ki imamo radi njihovo flegmo – vsaj za čas dopusta.
Po moje, če nimaš tega, si to želiš. Dol jih veliko nima pol toliko obveznosti, kot so na primer služba ob šestih, delo še po službi, izvenšolske aktivnosti otrok … In ko vidiš, da nekaterim ni treba vstati do devetih, te fascinira, da človek ne rabi iti v službo in da ne rabi denarja.
Bosna deluje po principu “nekako se bomo znašli, relax.” In ko jutri pride, oni še vedno “nekako se bomo znašli.”
Jaz in mož imava srečo, da sva slovenska Bosanca. Lahko si vzameva od vsakega nekaj malega, kar nama paše tisti moment.
Ko naju kdo čudno gleda, rečeva: “Pa vidiš, da sva Bosanca” ali pa: “vidiš, da sem Slovenka, gor delamo tako.”
5.9.2024, Jože Slobodnik za Joe&Luca
Izpoved uspešne ženske, ki sem jo osebno spoznala na treningu.
Super oseba, Super trenerka.
Vaših oblačil še nimam v svoji garderobi, vas pa spremljam.
Lepo vas pozdravljam
Katja