Evropejci radi zase mislimo, da smo bili vedno prvi v vsem. Ampak, ko pridemo do tekstila, ostanemo, vsaj do nekje 17. stoletja brez medalj.
Mogoče si mislite, da je bil bombaž relativno lahko dostopna surovina oz. tkanina povsod po svetu, ampak ne, zdaleč od tega. Naj bo to starodavna Indija, Peru, Kristusov čas ali srednji vek, bombaž je bil izredno “hard to get”. Apostoli so si lahko privoščili le krajše tunike iz bombaža, lana in volne. Z izjemo kasnejšega britanskega uvoza iz Indije, je bil bombaž neznanka revnejšim slojem vse do 18. st.
Čeprav je najstarejši kos bombažne tkanine star okrog 7000 let, se način njegove manufakture spreminja le v odtenkih. Baliranje in čiščenje obranih vlaken bombaža ostane odvisno od primitivnih strojev in človeških rok, tj. prepočasno. Povpraševanje je vedno, vsaj za 100x presegalo ponudbo in zato določalo (pre)visoko ceno.
V 8. st. se italijanske pomorske državice spoznajo z arabskimi trgovci (muslimanski svet je bil zaradi versko-obrednih razlogov mahnjen na tekstil in je tako lahko ponudil zares tazadnje inovacije). Naše in severne kraje je to eksluzivno blago doseglo preko italijanskih mini-republik kot so bile Benetke, te nam tudi posodijo besedo bombaž, ki pride iz njihove bombàxo.
In smo že v 15. stoletju. Otomani redno potrkajo na vrata evropskih dvorov in, poleg ognja ter meča prinesejo še izjemno bogato tradicijo pletja, obstojnejše barv, boljše tehnologije in predvsem: nove modne smernice, ki so desetletja pred vodilnimi dizajneri tedanjih metropol. Preko otomanskega zgleda in njihove “vojne mode” široke hlače zamenjajo pajkice, srajca preneha biti le kos spodnjega perila in se uveljavi kot modno zunanje oblačilo, ogrinjala zamenja plašč, ki se zapenja spredaj in utre pot vsem današnjim plaščem.
Tako. Prišli smo do nekje 17. stoletja. Še vedno prednjači volna, a kuha se nekaj kolosalno novega. Kaj? O tem pa jutrišnji post.
