Zadnji dve objavi smo hoteli biti tista kul učiteljica zgodovine, ki postane prijateljica z vsemi v razredu (kolikor nam je ratalo, sami presodite).
Danes bomo zavihali rokave in zagrebli vse do semena v zemlji. Ker si ne znamo predstavljati bombaževca brez googlanja, se bomo razpisali o tej, zelo žejni rastlini.
Bombaževec (gossypium) je v žlahti našega hibiskusa. Raste v obeh Amerikah, Arabskem polotoku, Iranu, Uzbekistanu, Indiji, Pakistanu, Kitajski, Egiptu, Turčiji… V najtoplejših krajih se seje že februarja, povečini pa maja ali junija.
Za rast rabi veliko vročine, pa tudi vode, kot en paradajz, bi rekli. In ker podnebne spremembe delajo veliko zmedo, je v določenih krajih potrebno umetno namakanje, v rastlinjakih pa bombaža ni možno sejati. Tu se pojavi zagata, saj vodo potrebujejo nasadi, ki dejansko dajo hrano in sami ljudje, ki od prodaje bombaža živijo (o tem naslednjič).
Cvet se pojavi po dveh mesecih. V treh tednih se odpre in se iz kremaste barve prelevi v temno rdečo. Po treh dneh slave ta odpade. Kakor solata, za seboj pusti zeleno kapsulo, v kateri se skrivajo semena. Iz teh semen silijo dragocena bombažna vlakna, ki pijejo in pijejo ter se s tem daljšajo in jačajo. V kapsuli je fešta!! Vse brni in, kakor pišček v jajcu, sili proti toplemu soncu. Kapsula se čez nekaj dni razpoči kot pokovka in ven pokukajo puhasti beli laski v stilu sladkorne pene (vaaaaaaau ↓).
Če imate željo, o čem bi radi brali naslednjič, nam komot sporočite v komentarjih. Če ste posebno zadovoljili svoj radovedni apetit, nam pustite besedo tu spodaj. Ekipa, J&L.
